Rak sečnega mehurja

Rak sečnega mehurja je maligna bolezen, pri kateri pride do nenadzorovane rasti spremenjenih celic v sluznici sečnega mehurja. Najpogosteje (90%) se razvije iz urotelija (urotelni karcinom), posebne plasti celic, ki obdaja notranjost sečnega mehurja.

Gre za enega najpogostejših rakov sečil, ki se pogosteje pojavlja pri moških in predvsem v starejšem življenjskem obdobju (nad 65. letom). Pri ženskah se rak sečnega mehurja diagnosticira redkeje, vendar v bolj agresivni obliki.

Kajenje je najpomembnejši dejavnik tveganja za nastanek raka sečnega mehurja v 50-65% primerov. Rakotvorne snovi iz tobačnega dima, ki se izločijo preko ledvic pridejo v stik z urotelijem ter povzročijo mutacijo celic. Prenehanje kajenja bistveno zmanjša rizik za razvoj raka sečnega mehurja že za 40% v prvih 4 letih. Drugi faktorji rizika vključujejo še: poklicno izpostavljenost aromatičnim aminom (kemična, naftna, tiskarska industrija), genetsko predispozicijo (Lynch sindrom), obsevanje medenice, kronična vnetja sečil ter kronično iritacijo sečil (kamni, kateterizacija).

Agresivnost raka sečnega mehurja je odvisna od tega ali rak prodira preko mišične plasti mehurja. 75% vseh rakov sečnega mehurja je ob diagnozi mišično – neinvazivnih (površinskih) in so v večini primerov ozdravljivi.

Krvav urin viden s prostim očesom (makrohematurija) je znak za alarm in čimprejšnji pregled pri urologu. Neboleča hematurija je najznačilnejši simptom raka sečnega mehurja pri 85% bolnikov, lahko pa se pojavlja tudi pri rakih votlega sistema ledvic in sečevodov. Krvavitev je lahko občasna in se spontano umiri, včasih je vidna le pri urinski analizi (mikroskopska hematurija), v nobenem primeru pa je ne smemo zanemariti, saj lahko bolezen medtem napreduje v agresivnejšo obliko.

Spremljajoči simptomi raka mehurja poleg krvavega urina so potreba po pogostem in nenadnem uriniranju, boleče in pekoče uriniranje ter bolečine v medenici in ledvenem predelu pri napredovali bolezni. Navedeni simptomi so pogosto zavajujoči, saj imitirajo simptome drugih uroloških bolezni in s tem podaljšujejo čas od diagnoze do zdravljenja raka sečnega mehurja.

Je ena ključnih diagnostičnih metod v urologiji, zlasti pri obravnavi hematurije, sumu na tumor sečnega mehurja in spremljanju bolnikov po zdravljenju urotelijskega karcinoma. Preiskava se opravi ambulantno tekom urološkega pregleda z upogljivim (fleksibilnim) ali togim (rigidnim) cistoskopom in nam omogoča neposreden pregled notranjosti sečnice in sečnega mehurja.

Dodatno se lahko, glede na videno med cistoskopijo, urolog odloči za odvzem izpirka mehurja, v katerem se preverja prisotnost rakavih celic, bodisi bolnika napoti na dodatne preiskave v smislu CT ali MR urografije.

Prvi korak pri zdravljenju vseh rakov sečnega mehurja je transuretralna resekcija tumorja mehurja (TURM), ko z zanko endoskopsko odstranimo tumorsko tkivo, ki ga pošljemo na patohistološko analizo. S posegom potrdimo prisotnost tumorskega tkiva in agresivnost tumorja, kar vpliva na nadaljnje odločanje po pogovoru z urologom. Za nekatere paciente je TURM obenem tudi dokončno zdravljenje, spet pri drugih je po posegu potrebna dodatna imunoterapija (BCG) ali kemoterapija (mitomicin), ki se jo aplicira neposredno v sečni mehur. V primeru mišično-invazivne bolezni, visoko rizičnih površinskih tumorjev ter ponavljajočih se površinskih tumorjev kljub dodatni terapiji, bolniku svetujemo odstranitev mehurja v celoti s formacijo suhe ali mokre urinske stome. V primeru razširjene bolezni ali napredovanja bolezni pa je na voljo sistemsko oziroma kombinirano zdravljenje.

Rak sečnega mehurja ima visoko tveganje za ponovitev, pri delu bolnikov pa tudi za napredovanje v agresivnejšo obliko bolezni, zato so redne kontrolne cistoskopije ključnega pomena. Prva cistoskopija se opravi 3 mesece po TURM, nadaljnje spremljanje pa je prilagojeno bolniku glede na stadij, gradus bolezni, skupino tveganja in predhodne ponovitve.

Prenehanje kajenja je bistveno za preprečitev nastanka in ponovitve bolezni, prav tako pa tudi uporaba zaščitnih sredstev pri delu z aromatskimi amini ter skrb za optimalno telesno težo in uravnoteženo prehrano.

Avtor: asist. Simon Hawlina, dr. med, FEBU, specialist urolog

Slika 3: Izogibajte se kajenju