Ledvični kamni

Kamni v sečilih (urolitiaza), pogovorno imenovani tudi ledvični kamni, nastanejo, ko je urin preveč koncentriran z določenimi minerali in drugimi snovmi, ki se začnejo izločati v obliki drobnih kristalov. Kristali se lahko med seboj povezujejo in postopoma rastejo v kamen. Kamni se lahko nahajajo v ledvicah, sečevodu, mehurju, redkeje v drugih delih sečil. Najpogostejši po sestavi so kalcijevi kamni (80%), predvsem kalcijev oksalat in kalcijev fosfat, lahko pa se pojavljajo tudi druge vrste kamnov kot so kamni sečne kisline, struvitni (infekcijski), cistinski kamni in številni drugi.

Urolitiaza je pogosta bolezen sečil, katere pojavnost se v številnih državah povečuje. Tveganje za nastanek kamnov je povezano z genetskimi, presnovnimi, prehranskimi in okoljskimi dejavniki. Med pomembnejše dejavnike tveganja sodijo nezadosten vnos tekočin, koncentriran urin, prehrana z veliko soli in živalskih beljakovin, prekomerna telesna teža, presnovni sindrom, nekatere presnovne bolezni, okužbe sečil, določena zdravila ter družinska oziroma genetska nagnjenost. Pomemben dejavnik tveganja je tudi predhodna urolitiaza, saj se kamni pogosto ponavljajo.

Urolitiaza lahko poteka brez simptomov ali pa povzroča značilne težave, ledvične kolike, predvsem kadar se kamen premakne v sečevod in ob tem deloma ali popolnoma zapre pretok urina. O ledvični koliki govorimo, ko se pojavi nenadna, zelo močna krčevita bolečina v ledvenem predelu, ki se lahko širi proti spodnjemu delu trebuha, dimljam ali spolovilu. Pogosto se ob koliki pojavijo tudi kri v urinu, slabost in bruhanje, če pa se kamen nahaja v spodnjem delu sečevoda pa je lahko prisotno tudi pogostejše in nujno uriniranje ter pekoče uriniranje. Vročina, mrzlica ali splošno slabo počutje ob zapori sečil lahko kažejo na okužbo in zahtevajo hitro urološko obravnavo.

Ob tipični anamnezi in klinični sliki urolog postavi sum na prisotnost kamna v področju sečil. Nadaljnja diagnostika je nato usmerjena v potrditev prisotnosti kamna, določitev njegove velikosti in položaja ter oceno morebitne zapore sečil in okužbe. Opravijo se urinske in po potrebi krvne preiskave, s pomočjo katerih v urinu ocenjujemo hematurijo, prisotnost kristalov in znake okužbe, v krvi pa ledvično funkcijo ter druge parametre glede na klinično situacijo.

Ultrazvok sečil je pogosto začetna slikovna preiskava, saj lahko prikaže ledvične kamne, razširitev votlega sistema in nekatere ureteralne kamne. Za natančnejšo opredelitev kamna je praviloma najprimernejši CT trebuha brez kontrastnega sredstva, ki omogoča zanesljivo oceno velikosti, lokalizacije, števila in gostote kamnov ter stopnje obstrukcije. Pri izbranih bolnikih se uporabljajo tudi druge slikovne metode (npr. intravenska urografija).

Način zdravljenja ledvičnih kamnov je seveda odvisen od velikosti, položaja in sestave kamna, simptomov ter morebitne zapore ali okužbe sečil. Če je sečevod zaprt in je prisotna okužba, gre za urološko urgenco, zaradi česar je potreben takojšnji obisk urgentne urološke ambulante in čimprejšnja drenaža sečil z JJ-stentom ali nefrostomo, dokončna odstranitev kamna pa se praviloma opravi po umiritvi okužbe. Majhne (do 10 mm), asimptomatske ledvične kamne, ki ne povzročajo zapore sečil, okužbe ali motenj ledvične funkcije se pogosto spremlja, saj se večina njih izloči spontano, za lažjo izločitev pa bolniki prejemajo α-blokatorje in analgetike (NSAR).

Za kamne večje od 10 mm je možnost spontane izločitve majhna in se zato priporoča aktivno zdravljenje:

• ESWL (zunajtelesna litotripsija z udarnimi valovi)
• laserska litotripsija (URS, FURS, cistolitotripsija)
• perkutano nefrolitotomijo (PCNL)

Ledvične kamne lahko najučinkoviteje preprečujemo z zadostnim vnosom tekočine, uravnoteženo prehrano, zmanjševanjem uživanja soli in zmernim uživanjem živalskih beljakovin. Pri ponavljajoči se urolitiazi je pomembna analiza sestave kamna, presnovna obravnava bolnika, analiza 24-urnega urina, da se določijo individualni dejavniki tveganja ter pripravijo ciljno usmerjeni preventivni ukrepi.