Rak prostate

Rak prostate je maligna rašča znotraj prostate, ki nastane zaradi nenadzorovane rasti žleznih celic prostate (adenokarcinom). Ker rak najpogosteje nastane v obrobni coni prostate, ga lahko urolog zatipa med pregledom prostate s prstom.

Na nastanek raka prostate vplivajo številni dejavniki, od katerih so najpomembnejši:

• Starost – s starostjo možnost za nastanek raka prostate narašča; pri moških pod 50. letom je možnost obolenja izrazito nizka
• Dednost – moški, ki ima očeta ali brata z rakom prostate, je v povečanem tveganju da zboli za rakom prostate
• Rasa – pogosteje obolevajo Afroameričani, manjše tveganje za rak prostate imajo Azijci
• Življenjski slog – povečana telesna teža in povečano uživanje hrane živalskega izvora povečajo možnost za nastanek raka prostate

V kolikor je bolezen najdena v začetni fazi in je omejena na prostato, ne gre za agresivno obliko bolezni in je pri veliki večini bolnikov ozdravljiva. Napredovanje raka prostate, ki se je razširil na okolne strukture in organe, lahko danes upočasnimo z uporabo novih onkoloških zdravil.

Rak prostate raste počasi, kar pomeni, da lahko od pričetka bolezni, do nastanka simptomov mine več let. Bolniki so tako v začetni stopnji bolezni navadno brez težav. Tudi, ko se simptomi pojavijo, niso specifični za rak prostate. Sprva se pojavijo simptomi, ki so povezani z uriniranjem - saj se prostata nahaja tik pod mehurjem in obkroža začetni del sečnice. Bolniki imajo zaradi pritiska rakaste prostate na sečnico slabši ali prekinjen curek urina, se ob uriniranju napenjajo, imajo občutek nepopolno izpraznjenega mehurja, prisotno je tudi pogosto uriniranje. Ob napredovanju bolezni rak prerašča v okolne organe in tkiva, zato se lahko pojavijo bolečine v presredku, trebuhu, krvav urin, krvava semenska tekočina. Pri napredovali bolezni, se zaradi zasevkov prisotne bolečine v skeletu, predvsem v področju medenice, hrbtenice, rebrih in dolgih kosteh, lahko je prisotno otekanje nog, slabokrvost, zlom kosti zaradi zasevka (patološki zlom), izguba telesne teže, utrujenost.

Ob prvem pregledu urolog poleg detaljne anamneze, opravi še pregled prostate s prstom skozi zadnjično odprtino (digitorektalni pregled), pri katerem ocenjuje velikost prostate, konzistenco, omejenost od okolnih struktur in prisotnost sumljivih zatrdlin. Opravi se merjenje PSA (prostata specifičnega antigena) v krvi, ki ga izločajo žlezne celice prostate in je dober biomarker za pomoč pri diagnostiki raka prostate. Ob prisotnosti rakavega tkiva v prostati je v krvi prisotna večja količina PSA, povišana vrednost pa je možna tudi pri nekaterih nerakavih stanjih, in sicer pri benignem povečanju prostate, vnetjih prostate, manipulaciji prostate (kolesarjenje, biopsija, kateterizacija, masaža prostate, cistoskopija), po spolnem odnosu. Pred odvzemom PSA je zaželena 24-urna abstinenca spolnih odnosov in kolesarjenja, prav tako se je potrebno izogniti odvzemu PSA po manipulacijah prostate.

Glede na osnovno oceno tveganja za rak prostate (sumljiv digitorektalni pregled, povišan PSA ) se pacienta napoti bodisi na mpMRI prostate, kateremu sledi ciljana biopsija prostate, ali na takojšnji transrektalni ultrazvok z biopsijo prostate (TRUZ). Biopsija prostate bodisi potrdi ali ovrže diagnozo raka prostate, po tem ko tkivo detaljno pregleda patolog.

Po prejemu patohistološke diagnoze raka prostate se opravi razgovor z urologom o naravi bolezni ter o nadaljnjih ukrepih, pri katerih se upošteva bolnikovo starost, pridružene bolezni, stadij bolezni, rizično skupino v katero se uvršča rak in bolnikove želje. Po potrebi urolog bolnika dodatno napoti na zamejitvene preiskave – CT trebuha/CT prsnega koša/scintigrafija skeleta ali na PET/CT PSMA.

Izbira zdravljenja je odvisna od agresivnosti in razširjenosti bolezni, starosti, pričakovane življenjske dobe ter splošnega zdravstvenega stanja bolnika. Pri nekaterih bolnikih je primerno aktivno spremljanje bolezni, pri drugih pa kirurško zdravljenje (radikalna prostatektomija), obsevanje, hormonsko ali sistemsko zdravljenje.

Pri napredovali bolezni so danes na voljo številne sodobne možnosti zdravljenja, ki omogočajo individualiziran pristop.

Najučinkovitejša preventiva so redni obiski urologa ter merjenje PSA. Prvi urološki pregled se priporoča:

• vsakemu moškemu po dopolnjenem 50. letu starosti,
• po 45. letu v kolikor so prisotni dedni ali rasni dejavniki tveganja za rak prostate
• po 40. letu pri potrjeni BRCA2 mutaciji

Prav tako pa je pomembna skrb za zdrav življenjski slog (povečanje fizične aktivnosti, izguba telesne teže, hrana bogata s sadjem in zelenjavo).

Avtor: asist. Simon Hawlina, dr. med, FEBU, specialist urolog