Urinska inkontinenca

Urinska inkontinenca (UI) je nehoteno uhajanje urina, ki nastane zaradi motnje normalnega shranjevanja in zadrževanja urina. Kontinenca (zmožnost zadrževanja urina) je odvisna od usklajenega delovanja sečnega mehurja, sečnice, sfinktrov, mišic medeničnega dna in živčnega sistema. Do inkontinence pride, kadar je zapiralni mehanizem oslabljen, se mehur nehoteno krči ali je moteno praznjenje mehurja.

Urinska inkontinenca je pogosta težava pri obeh spolih, se pa pogosteje pojavlja pri ženskah kot pri moških, zlasti zaradi vpliva nosečnosti, poroda in sprememb medeničnega dna. Pojavnost inkontinence se povečuje s starostjo, ni pa neizogiben del staranja.

Stresna inkontinenca - urin uhaja ob kašljanju, kihanju, smejanju, telesnem naporu ali dvigovanju bremen. Pri ženskah je pogosto povezana z oslabelostjo medeničnega dna, pri moških pa se lahko pojavi predvsem po operaciji prostate.

Urgentna inkontinenca - značilna je nenadna, močna potreba po uriniranju, ki ji sledi nehoteno uhajanje urina. Pogosto je povezana s prekomerno aktivnim sečnim mehurjem.

Mešana inkontinenca - združuje značilnosti stresne in urgentne inkontinence.

Prelivna (overflow) inkontinenca - pojavi se zaradi nepopolnega praznjenja in prekomerne napolnjenosti sečnega mehurja. Vzrok je lahko zapora iztoka urina ali zmanjšana sposobnost krčenja mehurja.

Funkcionalna inkontinenca - uhajanje nastane predvsem zato, ker oseba zaradi zmanjšane gibljivosti ali drugih funkcionalnih omejitev ne more pravočasno do stranišča

Inkontinenca je lahko blaga, zmerna ali huda. Pri nekaterih bolnikih se pojavi le občasno in v majhni količini, pri drugih je uhajanje pogostejše ter zahteva uporabo zaščitnih pripomočkov.

Pomembnejša od same količine urina je pogosto stopnja vpliva na življenje posameznika. Uhajanje urina lahko vodi v postopno omejevanje športnih in družabnih aktivnosti, potovanj, intimnosti in vsakodnevnega življenja. Inkontinenca torej ni samo fizični problem, temveč lahko povzroči tudi psihološke stiske in omejuje socialne aktivnosti. Zaradi pomembnega vpliva na kvaliteto življenja je pomembno, da se inkontinenca ne obravnava kot normalen del staranja ali poroda, temveč kot zdravstveno stanje, ki ga je mogoče ustrezno diagnosticirati in zdraviti.

Diagnostika temelji na opredelitvi vrste inkontinence, njenega vzroka, izraženosti simptomov in vpliva na kakovost življenja in se prilagodi posamezni bolnici oziroma bolniku. Osnovni diagnostični postopki vključujejo detaljno anamnezo, ki se jo navadno dopolni z vprašalnikom za oceno simptomov in kvalitete življenja, opravi se klinični pregled in analiza urina, ženske pa napotimo tudi na pregled h ginekologu. Bolniki nato izpolnijo 3-dnevni dnevnik uriniranja, s katerim ocenimo vzorec uriniranja, količino zaužite tekočine in epizode uhajanja. Pri sumu na stresno inkontinenco opravimo tudi test kašlja. Po potrebi opravimo ultrazvočno meritev zastanka urina po mikciji, uroflowmetrijo in ultrazvok sečil ali PAD test. Pri kompleksnejših ali nejasnih primerih so lahko potrebne dodatne preiskave, kot je urodinamika, cistoskopija ali razširjena slikovna diagnostika.

Cilj diagnostike ni le ugotoviti, da urin uhaja, temveč predvsem razumeti, zakaj do uhajanja prihaja, saj se zdravljenje razlikuje glede na vrsto inkontinence.

Pri ženskah je urinska inkontinenca pogosta in se vsaj enkrat v življenju z njo sreča več kot polovica žensk. Pojavi se lahko v različnih življenjskih obdobjih, najpogosteje govorimo o stresni urinski inkontinenci. S staranjem se vse pogosteje pojavlja bodisi mešana ali urgentna urinska inkontinenca, ki je navadno del sindroma prekomerno aktivnega sečnega mehurja (PASM), največkrat pa je vzrok večplasten.

Zdravljenje se prične z vajami medeničnega dna (Keglove vaje), treningom mehurja in spremembami življenjskega sloga (izguba telesne teže, zdravljenje kroničnega kašlja). Pri stresni urinski inkontinenci vodenje bolezni prevzamejo uroginekologi, ki ponudijo tudi operativno zdravljenje v primeru neuspeha konzervativnega zdravljenja. Ob neuspehu konzervativnega zdravljenja urgentne urinske inkontinence, urolog predpiše zdravila (antiholinergiki ali agonisti β3), od drugih možnosti pa še aplikacija botulinum toksin A v sečni mehur, stimulacija tibialnega živca ali sakralna nevromodulacija.

Zdravljenje moške urinske inkontinence je odvisno od njenega vzroka, vrste in izraženosti. Začnemo z ukrepi, prilagojenimi posamezniku, med katerimi imajo pomembno vlogo trening mišic medeničnega dna, spremembe življenjskih navad ter zdravljenje pridruženih motenj spodnjih sečil. Pri urgentni inkontinenci se poleg vedenjskih ukrepov in treninga mehurja lahko uporabljajo zdravila (antiholinergiki ali agonisti β3), pri trdovratnih težavah pa tudi sodobne metode, kot sta botulinum toksin in nevromodulacija. Ko govorimo o stresni urinski inkontinenci, zlasti po operaciji prostate, je ob vztrajanju težav možno kirurško zdravljenje. Glede na stopnjo inkontinence pridejo v poštev vstavitev sečnične zanke ali umetne mišice zapiralke (AMS 700).

Na voljo so tudi različni diskretni medicinski pripomočki, ki pomagajo obvladovati uhajanje urina in olajšajo vsakodnevno življenje, to so vpojne podloge in hlačke, kondomski katetri z urinsko vrečko, penilne objemke ter pri motnjah praznjenja mehurja tudi intermitentna ali trajna kateterizacija.

Keglove vaje oziroma trening mišic medeničnega dna so pomemben del konzervativnega zdravljenja predvsem pri stresni urinski inkontinenci. Pomembno je vaje izvajati redno in pravilno. Izboljšanje nadzora nad mehurjem se običajno razvija postopoma v nekaj tednih do mesecih.

Kako izvajati vaje? - ob pričetku vaj mišice medeničnega dna najprej pravilno prepoznamo – občutek je podoben kot pri zadrževanju urina in vetrov, vendar vaj ne izvajamo med samim uriniranjem.

• mišice stisnite in dvignite navzgor,
• zadržite približno 5–10 sekund,
• nato jih popolnoma sprostite,
• ponovite 8–12-krat, 3-krat dnevno,
• postopoma podaljšujte čas stiska in vključite tudi nekaj hitrih stiskov.