Benigno povečanje prostate

Benigna hiperplazija prostate (BHP) je histološki proces, pri katerem pride do povečanja števila stromalnih, gladkomišičnih in epitelijskih celic, predvsem v prehodni in periuretralni coni prostate. V kliničnem kontekstu govorimo o benignem povečanju prostate (BPP), ki lahko zoži prostatični del sečnice in povzroči oviro iztoka urina iz mehurja ter simptome spodnjih sečil (LUTS). Vendar velikost prostate sama po sebi ne pove, kako izrazite bodo težave. Moški z veliko prostato ima lahko malo ali nič simptomov, medtem ko ima lahko moški z manjšo prostato pomembne težave.

Daleč najpomembnejši faktor za povečanje volumna prostatičnega tkiva je starost. Z naraščajočo starostjo se spreminjajo medsebojni vplivi stromalnih in epitelijskih celic, rastni faktorji in hormonsko okolje prostate (povečana vrednost presnovka testosterona-DHT). Znaki benigne hiperplazije prostate se začnejo pojavljati predvsem po 40. letu in njihova pojavnost s starostjo postopoma narašča.

Šibkejši curek, težji začetek uriniranja, prekinjajoč curek, pogostejše uriniranje, nočno uriniranje, nenadna potreba po uriniranju ter občutek nepopolnega izpraznjenja mehurja so najpogostejši simptomi benigno povečane prostate. Povečana prostata lahko postopoma zoži sečnico in oteži odvajanje urina. Težave se običajno razvijajo počasi in se lahko sčasoma stopnjujejo. Pri nekaterih moških so simptomi blagi, pri drugih pa pomembno vplivajo na vsakodnevno življenje in spanec. Simptomi niso vedno posledica velikosti prostate. S staranjem se lahko spreminja tudi delovanje sečnega mehurja, zato lahko podobne težave nastanejo tudi zaradi prekomerno aktivnega ali oslabelega mehurja.

Če simptomi postanejo moteči, vplivajo na spanec ali vsakodnevne aktivnosti, je priporočljiv urološki pregled.

Pri urološkem pregledu ocenimo simptome, stanje prostate, delovanje mehurja in morebitni zastanek urina ter izključimo druge vzroke težav. Osnovna obravnava vključuje:

• anamnezo z IPSS vprašalnikom - ocenimo vrsto in izraženost simptomov, njihov vpliv na kakovost življenja ter pridružene bolezni
• klinični pregled vključno z digitorektalnim pregledom prostate – ocenimo prostato in morebitne druge spremembe
• analizo urina – izključujemo okužbo, hematurijo in druge vzroke težav
• določanje prostate specifičnega antigena (PSA) – glede na starost, klinično situacijo in tveganje za raka prostate
• meritev zastanka urina po mikciji (PVR) – ocenimo, kako dobro se mehur po uriniranju izprazni
• uroflow – objektivno ocenimo hitrost in vzorec pretoka urina.
• UZ prostate in sečil – ocenimo velikost prostate, mehur, ledvice in morebitne zaplete

Po opravljeni diagnostiki se urolog glede na izraženosti simptomov, velikosti prostate, vpliva težav na kakovost življenja, zastanka urina in morebitnih zapletov, v sodelovanju z bolnikom odloči za najprimernejše ukrepanje. Pri blagih težavah zdravljenje pogosto ni potrebno takoj, stanje se spremlja, pacientu pa se svetuje prilagoditev vsakodnevnih življenjskih navad - prilagoditev vnosa tekočin, omejitev kofeina in alkohola ter urejanje zaprtja. V primeru motečih simptomov se v prvi liniji prične z zdravili (α1-blokatorji, zaviralci 5α-reduktaze), ki se jih po potrebi kombinira. V kolikor zdravila niso zadostna in v primeru komplikacij se poslužujemo operativnega zdravljenja – bodisi minimalno invazivnih posegov (TURP, ThuLEP) ali klasične prostatektomije.

Operativno zdravljenje je potrebno pri ponavljajoči se retenci urina, nezmožnosti spontanega uriniranja, ponavljajočih se okužbah, kamnih v mehurju, ponavljajoči se makrohematuriji zaradi BPH ali prizadetosti zgornjih sečil (hidronefroza) ter pri nezadostnem učinku zdravil.

Avtor: asist. Simon Hawlina, dr. med, FEBU, specialist urolog