Ortognatska oziroma ortofacialna kirurgija je področje maksilofacialne kirurgije, ki se ukvarja s kirurškim zdravljenjem nepravilnosti v položaju, velikosti in medsebojnem odnosu zgornje in spodnje čeljusti ter drugih skeletnih nepravilnosti obraza. Namen zdravljenja je izboljšati funkcionalne in estetske značilnosti obraza, vzpostaviti ustreznejši ugriz ter izboljšati funkcije, kot so žvečenje, govor in dihanje. Pomembno vlogo ima tudi pri zdravljenju izbranih bolnikov z obstruktivno spalno apnejo (OSAS), pri katerih anatomske značilnosti čeljusti prispevajo k zožitvi zgornjih dihalnih poti.
Zdravljenje je individualno načrtovano in praviloma poteka v sodelovanju med specialistom maksilofacialne kirurgije in ortodontom. Pred posegom se opravijo klinični pregled, analiza obraznih in čeljustnih odnosov, ustrezna slikovna diagnostika ter natančno načrtovanje kirurškega posega. Kadar je potrebno, se zdravljenje dopolni s pred- in pooperativno ortodontsko terapijo, s katero se zagotovi čim boljši funkcionalni in estetski rezultat.
Med najpogostejše posege ortognatske kirurgije sodijo:
- BSSO (bilateralna sagitalna delitvena osteotomija spodnje čeljusti): kirurški poseg, pri katerem se spremeni položaj spodnje čeljusti z namenom korekcije nepravilnosti ugriza in izboljšanja skladnosti čeljustnih odnosov.
- Le Fort I osteotomy: kirurška korekcija položaja zgornje čeljusti, ki omogoča popravljanje različnih skeletnih nepravilnosti, vključno z odstopanji v njenem položaju in višini.
- Genioplasty: kirurško preoblikovanje brade, s katerim se izboljša njen položaj, projekcija in skladnost s preostalim obrazom. Poseg se lahko izvaja samostojno ali kot del obsežnejše ortognatske korekcije.
- SARPE (kirurško podprto hitro širjenje neba): poseg, namenjen razširitvi zgornje čeljusti pri izbranih bolnikih z njeno prečno zožitvijo, kadar zgolj ortodontsko širjenje ni zadostno.
Ortognatska kirurgija ima pomembno vlogo tudi pri zdravljenju obstruktivne spalne apneje (OSAS). Pri ustrezno izbranih bolnikih se lahko s spremembo položaja čeljusti izboljša prehodnost zgornjih dihalnih poti in zmanjša njihovo zapiranje med spanjem. Način zdravljenja se določi na podlagi celostne ocene bolnika in sodelovanja z ustreznimi specialisti.
Vsi navedeni posegi se izvajajo v splošni anesteziji. Zaradi zahtevnosti kirurškega zdravljenja in potrebe po pooperativnem spremljanju je potrebna hospitalizacija, ki praviloma vključuje eno do dve nočitvi na kliniki. Po posegu bolnik prejme natančna navodila glede prehrane, ustne higiene, omejevanja telesnih aktivnosti in nadaljnjih kontrolnih pregledov.
Cilj ortognatske oziroma ortofacialne kirurgije je doseči čim boljše ravnovesje med funkcionalnostjo, stabilnostjo ugriza in obrazno estetiko. S skrbnim načrtovanjem in multidisciplinarnim pristopom je mogoče izboljšati kakovost življenja bolnikov ter prispevati k dolgoročnim funkcionalnim in estetskim rezultatom.